KS MIREN

Warning: copy(): http:// wrapper is disabled in the server configuration by allow_url_fopen=0 in /var/www/vhosts/miren-kostanjevica.si/ksmiren.si/plugins/content/mavikthumbnails/mavikthumbnails.php on line 674 Warning: copy(http://www.ksmiren.siimages/spomenik_nob.JPG): failed to open stream: no suitable wrapper could be found in /var/www/vhosts/miren-kostanjevica.si/ksmiren.si/plugins/content/mavikthumbnails/mavikthumbnails.php on line 674

Engelbert Besednjak

 

Osnovno šolo in nemško gimnazijo je obiskoval v Gorici (1906–13). Po nemški gimnaziji v Gorici je študiral pravo na Dunaju, kjer je 1920 tudi doktoriral. V letih 1913–1914 je bil tajnik goriške Krščanske socialne zveze. Leta 1919 je bil poklican v glavno uredništvo Slovenca, 1920 pa je postal glavni urednik tržaške Edinosti. Leta 1921 je bil imenovan za člana izrednega deželnega odbora za Goriško in Gradiščansko. Prevzel je glavno uredništvo tednika Goriška straža (1922–1924) in bil v vodstvu Krščanske socialne zveze. Bil je v vodstvu Kmetsko-delavske zveze in član Vrhovnega sveta krščanskih organizacij Slovencev in Hrvatov v Julijski krajini. Po razkolu v političnem društvu Edinost je bil v političnem društvu Edinost za Goriško izvoljen za podpredsednika, nato za predsednika. Bil je tudi urednik krščanskosocialne revije Socialna misel in sodeloval pri glasilu Naša moč. V letih 1924–1929 je bil poslanec v rimskem parlamentu, kjer se je zavzemal za narodnostne in gospodarske pravice manjšine. Oktobra 1922 so politične razmere v Italiji s prihodom fašistov na oblast dobile novo podobo vsestranskega nacionalističnega nasilja. Še pred tem je Besednjak na morebitne spremembe opozarjal v časopisnih člankih in nato zlasti v študiji Fašizem (Socialna misel, 1, 1922, št. 11–12) analiziral nove izraze italijanskega nacionalizma, prežetega z militantnostjo in imperializmom ter povezanega s kapitalizmom, ki se je takrat v Italiji zbal posledic napovedujoče se proletarske revolucije. Na državnozborskih volitvah aprila 1924 je bil izvoljen v rimski parlament. Začelo se je njegovo parlamentarno obdobje (1924–28), ko je s temperamentnimi in argumentiranimi nastopi opozarjal predvsem na raznovrstne probleme slovanske (slovenske in hrvaške) manjšinske skupnosti v Italiji. Tako je izzvenel že njegov prvi nastop junija 1924, ob koncu 1924 pa se je zoperstavil novi šolski zakonodaji. Najbolj odmeven je bil govor maja 1926 o položaju Slovencev v Italiji, zlasti zaradi besednih dvobojev z nekaterimi fašističnimi veljaki, tudi z Benitom Mussolinijem. Zadnji večji poslanski nastop je imel marca 1927, kasneje se v vzdušju naraščajočega ustrahovanja režima ni več udeleževal dejavnosti parlamenta. Pred odhodom v emigracijo je pri Mussoliniju dosegel, da so 1929–30, ko je bil slovanski tisk v Italiji že prepovedan, izšli hrvaška (Istarski list) in dve slovenski periodiki (Družina in Novi list). Vzporedno s parlamentarnim delom in čedalje bolj omejenim obsegom javnega dela slovenske manjšinske skupnosti v Italiji je Besednjak sodeloval v evropskih manjšinskih organizacijah, predvsem pri Kongresu evropskih narodnosti (1930 izvoljen v vodstvo). Ob Josipu Wilfanu, ki je bil predsednik, je bil ena vodilnih osebnosti kongresa, zlasti kot predsednik Mednarodne zveze manjšinskih časnikarjev. Z delovanjem pri kongresu je skupaj z Wilfanom postavil tudi temelje manjšinskemu pravu. V tem času je skupaj s sodelavcem Josipom Bitežnikom objavil več poročil, povezanih s položajem Slovencev in Hrvatov v Italiji. Ob koncu tridesetih let 20. stoletja je odklonil vodstveni položaj v SLS. Nato je odšel na Dunaj, kjer je bil 1930 sprejet v vodstvo Kongresa evropskih narodnih manjšin; tu je postal predsednik Zveze manjšinskih časnikarjev. Z Dunaja je odšel v Beograd, kjer je kot neuradni svetovalec in posrednik za manjšinske zadeve zastopal koristi slovenske manjšine v Italiji. Z Antonom Korošcem je sodeloval pri začetkih snovanja politične stranke JRZ.[3] Med drugo svetovno vojno je bil povezan z organizirano skupino predstavnikov slovenskega katoliškega političnega tabora v Beogradu,[3] bil je v tesni zvezi s t. i. goriško sredino in sodeloval pri Narodnem svetu Slovencev in Hrvatov v Julijski krajini. Leta 1950 je iz Beograda odšel v Trst, kjer je prevzel vodstvo Slovenske krščanske socialne zveze. Leta 1954 je ustanovil Novi list, v katerem je 1958 začel objavljati spomine na Virgilija Ščeka, ki predstavljajo prikaz politične zgodovine primorskih Slovencev po prvi svetovni vojni.

 

Znamenitosti

Poleg tega, da Vipava kar trikrat preteče mirensko-orehovsko polje in da rada poplavlja, so v Mirnu tudi druge znamenitosti. Nekatere segajo že daleč v zgodovino druge pa ne. Za predstavitev klikni na posamezno znamenitost.

V spodnjem videu si lahko ogledate še kratko predstavitev mirenskih znamenitosti skozi oko kamere.

 

 

V spodnji povezavi pa še reportaža o Mirnu.

http://4d.rtvslo.si/arhiv/prispevki-in-izjave-prvi-dnevnik/174392271

 

Muzej Spomni se name

Notranjost muzejaDobrih 120 let po odprtju novega pokopališča v Mirnu je slednje postalo državna meja. Meja je prerezala stike med ljudmi, spremenila njihove navade, odtujila sorodnike, ki so ostali na različnih straneh meja. Meja je presekala tudi pokopališče in simbolično ločila tudi mrtve.

Mirensko pokopališče pa je postalo tudi simbol neživljenjske, lahko bi rekli nesmiselne meje, ki je na tem prostoru nikoli ni bilo. Med leti 1947 in 1975 je meja potekala med grobovi, kot so jo brezsmiselno začrtali ameriški vojaki po sklepih mirovnega sporazuma v Parizu. Meja, ki je delila mrtve, je bila premaknjena na rob pokopališča z Osimskim sporazumom leta 1975, ko sta Jugoslavija in Italija za lažje življenje ob meji sprejeli vrsto sporazumov in dogovorov.

Mirensko pokopališče je postalo svetovno znano kot pomemben kanal ilegalnih prebežnikov, ki so zaradi enostavnosti tu prečkali mejo v boljši svet.

Muzej je posvečen vsem, ki so trpeli zaradi meje, vsem, ki jim je meja onemogočala obisk groba, ki jim je meja predstavljala pot v neznano in vsem, ki so pri prečkanju ali varovanju meje izgubili upanje, svobodo in tudi življenje.

 

Spomenik NOB

spomenik nobSpomenik je posvečen 48 padlim borcem in žrtvam fašističnega nasilja.

Avtor zasnove je kamnosek Lovro Jakič. Spomenik je bil odkrit 26. 9. 1948. Spada v skupino spomenikov padlim v narodnoosvobodilnem boju in v skupino ljudskih arhitektonskih spomenikov.

Postavljen je v parku sredi vasi ob reki Vipavi.

Mirenski grad

Pogled na Mirenski grad iz krasaCerkev stoji na griču nad vasjo Miren. Obdajajo jo še druga poslopja: v nekdanji kaplaniji je hiša misijonarjev, v nekdanji misijonski hiši je dom sester usmiljenk, tik pod vrhom je dom duhovnih vaj.

Prvotno cerkev naj bi leta 1274 zgradili redovniki serviti. Cerkev je prvič omenjena leta 1350, kot cerkev Device Marije na Gradu pa leta 1392. Na Mirenskem gradu so do sredine 18. stoletja živeli eremiti, verjetno avguštinici; slednji so kraj zapustili leta 1756 iz neznanih razlogov.

Med leti 1753 in 1756 je dal mirenski župnik Ivan Marušič na najvišji točki hriba postaviti novo cerkev, leta 1757 pa še kapelice križevega pota, Svete stopnice in Kalvarijio. Cerkev je bila leta 1814 porušena. Leta 1862 so začeli zidati impozantno troladijsko cerkev v neoklasicističnem slogu z dvema zvonikoma. Posvetili so jo 5. 9. 1886. Leta 1913 so na Mirenski grad prišli duhovniki lazaristi, ki so naslednje leto dozidali samostan. Med prvo svetovno vojno je bila cerkev bombardirana. Mirenski grad

Med leti 1924 in 1927 je bila po načrtih goriškega arhitekta Umberta Cuzzija zgrajena nova neoromanska stavba. Obnovili so tudi misijonsko hišo. Cerkev je bila poškodovana tudi med drugo svetovno vojno, zato so je leta 1955 ponovno obnovili pod vodstvom Toneta Kralja.