KS MIREN

Engelbert Besednjak

 

Osnovno šolo in nemško gimnazijo je obiskoval v Gorici (1906–13). Po nemški gimnaziji v Gorici je študiral pravo na Dunaju, kjer je 1920 tudi doktoriral. V letih 1913–1914 je bil tajnik goriške Krščanske socialne zveze. Leta 1919 je bil poklican v glavno uredništvo Slovenca, 1920 pa je postal glavni urednik tržaške Edinosti. Leta 1921 je bil imenovan za člana izrednega deželnega odbora za Goriško in Gradiščansko. Prevzel je glavno uredništvo tednika Goriška straža (1922–1924) in bil v vodstvu Krščanske socialne zveze. Bil je v vodstvu Kmetsko-delavske zveze in član Vrhovnega sveta krščanskih organizacij Slovencev in Hrvatov v Julijski krajini. Po razkolu v političnem društvu Edinost je bil v političnem društvu Edinost za Goriško izvoljen za podpredsednika, nato za predsednika. Bil je tudi urednik krščanskosocialne revije Socialna misel in sodeloval pri glasilu Naša moč. V letih 1924–1929 je bil poslanec v rimskem parlamentu, kjer se je zavzemal za narodnostne in gospodarske pravice manjšine. Oktobra 1922 so politične razmere v Italiji s prihodom fašistov na oblast dobile novo podobo vsestranskega nacionalističnega nasilja. Še pred tem je Besednjak na morebitne spremembe opozarjal v časopisnih člankih in nato zlasti v študiji Fašizem (Socialna misel, 1, 1922, št. 11–12) analiziral nove izraze italijanskega nacionalizma, prežetega z militantnostjo in imperializmom ter povezanega s kapitalizmom, ki se je takrat v Italiji zbal posledic napovedujoče se proletarske revolucije. Na državnozborskih volitvah aprila 1924 je bil izvoljen v rimski parlament. Začelo se je njegovo parlamentarno obdobje (1924–28), ko je s temperamentnimi in argumentiranimi nastopi opozarjal predvsem na raznovrstne probleme slovanske (slovenske in hrvaške) manjšinske skupnosti v Italiji. Tako je izzvenel že njegov prvi nastop junija 1924, ob koncu 1924 pa se je zoperstavil novi šolski zakonodaji. Najbolj odmeven je bil govor maja 1926 o položaju Slovencev v Italiji, zlasti zaradi besednih dvobojev z nekaterimi fašističnimi veljaki, tudi z Benitom Mussolinijem. Zadnji večji poslanski nastop je imel marca 1927, kasneje se v vzdušju naraščajočega ustrahovanja režima ni več udeleževal dejavnosti parlamenta. Pred odhodom v emigracijo je pri Mussoliniju dosegel, da so 1929–30, ko je bil slovanski tisk v Italiji že prepovedan, izšli hrvaška (Istarski list) in dve slovenski periodiki (Družina in Novi list). Vzporedno s parlamentarnim delom in čedalje bolj omejenim obsegom javnega dela slovenske manjšinske skupnosti v Italiji je Besednjak sodeloval v evropskih manjšinskih organizacijah, predvsem pri Kongresu evropskih narodnosti (1930 izvoljen v vodstvo). Ob Josipu Wilfanu, ki je bil predsednik, je bil ena vodilnih osebnosti kongresa, zlasti kot predsednik Mednarodne zveze manjšinskih časnikarjev. Z delovanjem pri kongresu je skupaj z Wilfanom postavil tudi temelje manjšinskemu pravu. V tem času je skupaj s sodelavcem Josipom Bitežnikom objavil več poročil, povezanih s položajem Slovencev in Hrvatov v Italiji. Ob koncu tridesetih let 20. stoletja je odklonil vodstveni položaj v SLS. Nato je odšel na Dunaj, kjer je bil 1930 sprejet v vodstvo Kongresa evropskih narodnih manjšin; tu je postal predsednik Zveze manjšinskih časnikarjev. Z Dunaja je odšel v Beograd, kjer je kot neuradni svetovalec in posrednik za manjšinske zadeve zastopal koristi slovenske manjšine v Italiji. Z Antonom Korošcem je sodeloval pri začetkih snovanja politične stranke JRZ.[3] Med drugo svetovno vojno je bil povezan z organizirano skupino predstavnikov slovenskega katoliškega političnega tabora v Beogradu,[3] bil je v tesni zvezi s t. i. goriško sredino in sodeloval pri Narodnem svetu Slovencev in Hrvatov v Julijski krajini. Leta 1950 je iz Beograda odšel v Trst, kjer je prevzel vodstvo Slovenske krščanske socialne zveze. Leta 1954 je ustanovil Novi list, v katerem je 1958 začel objavljati spomine na Virgilija Ščeka, ki predstavljajo prikaz politične zgodovine primorskih Slovencev po prvi svetovni vojni.